Zdrava družina
objavljeno: revija Mama
avtorji: novinarka Blažka Kopač, odgovarjata mag. Andrej Trampuž in Maja Trampuž
Kakšno je zdravo partnerstvo in posledično zdrava družina, smo govorili z mag. Andrejem Trampužem in Majo Trampuž, ki v okviru Centra za kakovost odnosov vodita različne delavnice in skupine ter individualna svetovanja, terapije in coaching za posameznike, pare, otroke, mladostnike in cele družine ter različna podjetja in organizacije. Njun terapevtski pristop temelji na področju dela z medsebojnimi odnosi, in sicer Imagu, katerega avtor je priznani ameriški terapevt dr. Harville Hendrix, v Slovenijo pa ga je pripeljal prav mag. Andrej Trampuž.
V zibelko nam je položena pravljica o sreči, ki jo nosi odrešenik na belem konju. Kar pomislite. Pepelka, Trnjulčica, Snegulčica, celo novejša Zlatolaska, Mala morska deklica, princesa Jasmina in še mnoge princeske in deklice, ki začnejo živeti človeka vredno življenje šele, ko spoznajo svojega princa. In tako iščemo idealnega partnerja, ki nas bo osrečil. In ga najdemo. In smo srečne. Mesec, dva. Leto, dve. In čarovnije ni več. Pa je srečo res mogoče najti izven nas? In če sreča ves čas prebiva v nas, zakaj potem potrebujemo princa? Aha, tu se začne ideja o zdravem partnerstvu!
Ali drži, da ljudje iščemo človeka, ki bi nas osrečil, namesto da bi stremeli k temu, da srečo poiščemo znotraj sebe?
Maja: Pravzaprav to pogosto drži v precejšnji meri. Po eni strani je to precej razumljivo. Kot otroci dejansko ne moremo sami poskrbeti za svoje potrebe. In zelo redki so starši, ki uspejo zadovoljiti otrokove prave potrebe ter mu dati podporo, ki bi mu omogočila, da bi v različnih razvojnih fazah dejansko razvil vse, kar bi moral razviti. Tako ostanejo določeni deli na nek način še vedno otroški, neizpolnjeni in osamljeni, zato pogosto v veliki meri ostaja pričakovanje po izpolnitvi usmerjeno navzven. V to smer je usmerjenih tudi precej sporočil, ki jih dobimo iz okolja tekom odraščanja, pa tudi kasneje. Pogosto ne dobimo vpogledov in usmeritev, ki bi nas vodile k temu, da bi zares raziskali svoje globine. Tako velikokrat ne opazimo, da se skriva izpolnitev marsikatere potrebe, za katero mislimo, da bi jo moral izpolniti nekdo drug, v nas samih.
Andrej: Da izkusimo, da se sreča skriva znotraj nas, je potrebno precej globoko pogledati v svojo pravo naravo. Kar ni tako lahko in je del globokega procesa osebnostne rasti. Po drugi strani pa je to verjetno najpomembnejša stvar, ki jo lahko storimo v svojem življenju. Vendar pa to ne pomeni, da smo neobčutljivi za občutke drugih in niso več ljubeči do njih, v smislu, da naj sami poskrbijo za svojo srečo, saj so njihovi občutki in njihova sreča njihova odgovornost. Ljudje se včasih oprimejo te misli zaradi razočaranj, ki so jih doživeli in nezmožnosti, da ustvarijo izpolnjujoč odnos ter pogosto postanejo grobi in nesočutni do drugih. V resnici je ravno nasprotno. Vsi smo globoko povezani, tako ali drugače skupaj živimo na tem planetu, v širših ali ožjih okoljih, naša dejanja vplivajo na druge in njihova na nas, v globini smo si zelo podobni. V resnici globlje, ko gremo, bolj občutimo to povezanost in pripadnost, pa tudi pripravljenost, da se ljubeče obnašamo do sočloveka. Istočasno pa čutimo tudi notranjo izpolnjenost, zaradi katere ne pričakujemo več, da bo sreča prišla od zunaj.
Kaj je prvi pogoj za zdrave družinske odnose?
Maja: Prvi temelj zdravih družinskih odnosov je vsekakor odnos med staršema, ki je seveda povezan z osebno zrelostjo vsakega izmed njiju. Raziskave kažejo, da je želja biti v izpolnjujočem partnerskem odnosu na vrhu seznama želja ljudi. Težko smo srečni, če naš partnerski odnos ni dober. In če sami nismo srečni, srečo težko delimo z otroci. Odnos med staršema močno vpliva na otroke, saj predstavlja naročje, v katerem rastejo. V otroka se vtisne atmosfera v družini, sporočila in besede, ki jih slišijo, pa tudi neizrečene stvari, dinamika med staršema, način komunikacije, reševanja nesoglasij, izražanje ljubezni, občutkov, misli itd. Izkaže se tudi, da se naše lastnosti do neke mere kažejo v vseh odnosih. Kar pomeni, da če določenih stvari ne zmoremo v partnerskem odnosu, jih bomo težko v odnosu z otroci.
Kaj je pravzaprav zdrav partnerski odnos in kaj je potrebno zanj?
Maja: To je odnos, v katerem nesoglasje ne predstavlja razloga za prepad, ampak priložnost za rast. Odnos, v katerem je veliko pozitivnega vedenja do drugega, ljubečih besed, ljubečega dotika, skupnega časa in tistega, po čemer hrepenita oba partnerja. Namesto zdrav bi sicer rajši uporabila besedo zrel odnos, ki temelji na tem, da se partnerja počutita varno drug ob drugem. Pot do tega nujno vodi skozi to, da se odločimo spoznati zakonitosti, ki so v ozadju dogajanja v odnosu, saj se običajno ne zavedamo mnogih ključnih dejavnikov, ki vplivajo tako na izbor partnerja, kot na naše doživljanje v odnosu, naše potrebe in reakcije, katerih korenine segajo k izkušnjam iz otroštva. Druga stvar je odločitev, da prevzamemo odgovornost za svoj odnos in ne čakamo na partnerja.
Andrej: Dober odnos podpira to, da smo po eni strani pripravljeni prisluhniti partnerju, njegovim potrebam in njegovi perspektivi, po drugi strani pa, da iskreno, a na ljubeč način, podelimo to, kar se dogaja z nami. Da pri tem govorimo o sebi, da ga ne kritiziramo, temveč mu zaupamo, kaj mi občutimo. Druga stvar je, recimo, da partnerju čim večkrat povemo za stvari, ki so nam pri njem všeč, ki jih cenimo, jih imamo radi. To je tisto, česar nam toliko manjka in je lahko tako velik balzam za vse stare boleče izkušnje. Vse prevečkrat se ujamemo na negativnosti in pozabimo na dobre plati. Pomembno se je zavedati, da kritičnost sporoča partnerju predvsem, da ni v redu, in ruši odnos. Pomembno je tudi, da se naučimo biti ljubeči na način, ob katerem se partner čuti ljubljeno, pa čeprav je to lahko do neke mere različno od tega, česar si želimo sami, in pogosto zahteva, da razvijemo določene lastnosti in veščine, ki jih do sedaj še nismo uspeli. Imago pristop, ki ga uporabljava, prinaša poleg razumevanja ozadij ogromno praktičnih metod, kako vnesti v svoj odnos namesto negativnih vedenj, pozitivna in konstruktivna obnašanja do partnerja. Pogosto že nekaj dodatnih veščin in znanja pomaga situacije, ki se nam morda zdijo celo rešljive, obrniti v smer, ki prinaša zbližanje in ljubezen.
Partnerja prineseta v odnos različne življenjske izkušnje in vzorce, ki ju zaznamujejo. So ti tisti, ki lahko povzročijo težave v odnosu?
Maja: Drži. Lahko bi rekli, da prinesemo s sabo štiri kovčke. Prvi vsebuje naše neizpolnjene potrebe. Npr. nekomu je v otroštvu manjkal občutek bližine, drugemu manjka občutek sprejetosti, da je v redu tak, kot je, tretjemu svobode. V določenem obdobju smo bili morda spregledani, neupoštevani ali morda nismo imeli dovolj prostora zase. Starši ne zmorejo izpolniti tistih otrokovih potreb, ki njim niso bile zadovoljene v otroštvu. Morda jih zato niti ne prepoznajo oziroma ne najdejo načina, kako to narediti. Teh ran čas ne zaceli sam po sebi, nek način ostanejo skrite pod plastmi odrasle osebnosti. Sprožajo se predvsem v odnosih, ki so za nas najbolj pomembni, kamor v prav vrsti spada prav partnerski odnos, pa tudi odnosi z otroci. So vir naše občutljivosti in razlog, zakaj smo včasih prizadeti in se prepiramo zaradi drobnih stvari. Zares zacelijo se šele ob novih drugačnih, zdravilnih in ljubečih izkušnjah. Prav partnerski odnos je ključna priložnost za to. Veliko teh ran lahko sicer skozi zavedanje zacelimo sami, a ogromno lahko storimo tudi drug za drugega na način, da si damo tisto, kar nam je v otroštvu manjkalo.
Drugi kovček vsebuje obrambne mehanizme oziroma strategije preživetja. Otrok se bo naučil marsičesa, da bo lahko preživel v okolju, v katerem se je znašel. Če jih »dobi po glavi«, kadar se poizkuša izraziti, se bo naučil, da se je bolje umakniti. Če vidi, da je edini način, da dobi pozornost ta, da kriči, se bo naučil biti glasen ipd. Ti načini se iz otroštva prenesejo v odraslost. To je osnova tega, da nekdo, ko je prizadet, vzkipi, postane kritičen, drugi se umakne, skrije svoje občutke in misli, pa čeprav prvenstveno to ni namen nikogar in nihče s tem zares ni srečen. Vendar tako z enim kot drugim načinom prizadenemo drugega, prispevamo k temu, da odnos ni varen, tako nas partner tudi težko zares razume, kajti dobi predvsem občutek, da tak kot je, ni v redu.
Andrej: V tretjem kovčku se skrivajo naši izgubljeni deli. Ti nastanejo v procesu socializacije, ko kot otroci od okolice dobivamo množico sporočil o tem, kaj je prav in kaj narobe, kakšni moramo biti in kakšni ne, v kakšni meri lahko izražamo sebe, koliko lahko pokažemo svoja čustva in mišljenje, koliko lahko pri svojem delovanju sledi sebi, koliko lahko prisluhnemo svojemu telesu, uporabljamo svoja čutila, dotike, objeme itd. Seveda tisto, glede česar nismo dobili podpore ali pa smo dobili celo prepovedi in kritike, zelo težko damo naprej svojemu partnerju, pa tudi otrokom, kar je velikokrat vir bolečine v odnosih, pa tudi velika priložnost, da razvijemo tisto, čemur smo se morali odpovedati kot otroci in razvijemo celovitost, ki smo jo takrat imeli.
V četrtem kovčku se skriva nezavedna podoba o tem, kaj je ljubezen. Otrok med odraščanjem vpija podobo o ljubezni. Je ta topla? Hladna? Je veliko objemov? Oddaljenosti? V to podobo se vtisnejo lastnosti ljudi, ki so skrbijo zanj. V odraslosti se zaljubimo v nekoga, ki nosi podobne lastnosti, kot so jih imeli najbolj pomembni ljudje v našem otroštvu, saj je to tisto, kar poznamo. Na nek način se naše nezavedno želi vrniti domov, da bi dobilo tisto lepo, kar je bilo pristno, s hrepenenjem, da bi tokrat dobilo tudi tisto, kar nam je takrat majkalo. Zavesten partnerski odnos je prilika prav za to in tudi osnova, da damo to tudi svojim otrokom.
Kako prepoznati te kovčke in se z njimi spopasti?
Andrej: Za to je potrebna najprej odločitev, da želimo nekaj narediti, ter pripravljenost, da razširimo svoja obzorja. Tu lahko veliko pomaga strokovna podpora, lahko v obliki individualnega dela ali udeležba na izobraževanjih, delavnicah. Kajti ljudje se pogosto trudijo za spremembo tudi sami, včasih že dolgo časa, a ne opazijo, da se trudijo v skladu s svojimi vzorci, kar ne prinese rezultata, ki si ga želijo. Pomembno je tudi, da se zavedamo, da gre za proces, ki potrebuje določen čas in ki je včasih tudi naporen. Na nek način gre za vseživljenjsko učenje. A že globlje razumevanje začne spreminjati položaj. Spoznamo, da pravzaprav nismo v konfliktu s svojim partnerjem, ampak z zgodbo, ki jo nosimo s sabo. Skozi proces rasti in terapije lahko navadno vidimo, da so si rane, ki smo jih s partnerjem prinesli iz otroštva zelo podobne, le da so naši načini obrambe različni. Da z vsem kritiziranjem, grožnjami ali bežanjem zgolj izražamo bolečino oziroma potrebo po nečem, česar si res želimo. Takrat nam partner na tej poti lahko postane zaveznik. Spoznamo, da je tisto, kar partner želi od nas, ponavadi prav tisto, kar v moramo mi razviti, da si povrnemo lastne izgubljene dele. S tem, ko pomagamo zaceliti njegove rane, tudi sami pridobimo. Po eni strani je to balzam za vse tiste želje in potrebe našega partnerja, ki izvirajo od kdo ve kdaj, po drugi strani pa sami postanemo celovitejši. To je darilo za oba.
Kako ravnati, če eden izmed partnerjev ne želi sodelovati pri razvoju partnerskega odnosa?
Maja: Zelo smiselno je, da na odnosu začnemo delati sami. Dejstvo je, da drugih ne moremo spremeniti neposredno. Spremenimo pa lahko svoje odzive in s tem posledično tudi vedenje drugih do nas. Korake dela tisti, ki jih zmore. Če jih partner ne zmore, jih še vedno lahko začnemo delati mi. Pogledamo lahko, kako bi naredili svojo komunikacijo bolj varno. Se vprašamo, kaj lahko naredimo, da se bo partner počutil sprejeto in ljubljeno z naše strani, pa tudi, kako mu lahko povemo za svoje potrebe na način, ki bo zanj prijazen in ki ga bo lahko razumel. Takrat je veliko večja verjetnost, da nam bo partner pridružil. Če čakamo na spremembe pri drugem, jih lahko čakamo zelo dolgo. V vsakem primeru pa skozi ta proces zrastemo, postanemo močnejši, zacelimo nekatere rane iz otroštva in če v končni fazi ugotovimo, da ne želimo biti v tem odnosu, gremo iz njega drugačni, bolj zreli. V nasprotnem primeru obstaja velika možnost, da se zaljubimo v podobnega človeka, se sami odzivamo enako in vsa igra se lahko ponovi. O tem govori tudi statistika, saj drugih zakonov razpade še več kot prvih. Zato je tako pomembno, da neglede na druge sprejmemo odgovornost za sebe in svoja ravnanja ter stopimo na pot lastne osebne celovitosti.
Morda bi vas zanimalo:
Ime mi je Klara. Stara sem trideset let in želela bi si, da bi o sebi mislila, da sem lepa, pametna, zanimiva, vredna…, pa ne. Moja samopodoba je popolnoma »na psu«. Vem, od kje izvirajo moji strahovi, pogledi nase in na svet, toda ne znam se spremeniti, se imeti rada. Kaj mi lahko svetujeta? Hvala!
“Spoštovani! Prosim vas za pomoč. Moj problem je strah, še posebno strah pred krizo, ki nam grozi. Mnogo časa preživim tako, da razmišljam o prihodnosti, pri čemer me vedno preganjajo skrbi, dvomi o sebi in tem, kaj bo življenje prineslo. Čeprav mi je uspelo že marsikaj v življenju, me to močno...
Ste se kdaj počutili kot, da ste v svoji partnerski zvezi zašli v slepo ulico? Ste se vprašali, če ste v resnici izbrali pravega partnerja? Ste sanjali o ljubezni in sreči v zvezi, nato pa padli na trdna tla?
