Dober partnerski odnos – zavestna odločitev
objavljeno: v reviji Karma plus
avtor: mag. Andrej Trampuž
Ste se kdaj počutili kot, da ste v svoji partnerski zvezi zašli v slepo ulico? Ste se vprašali, če ste v resnici izbrali pravega partnerja? Ste sanjali o ljubezni in sreči v zvezi, nato pa padli na trdna tla?
Partnerski odnos se običajno začne s čarobnim občutkom zaljubljenosti, ki pa ne traja večno. Ko izgine občutek vznesenosti, ki jo da zaljubljenost, zaljubljenca spoznata, da sta dve različni osebi, še zdaleč ne taki, kot sta se videli na začetku. Prvotni občutek povezanosti izgine in čeprav sta skupaj, se čutita daleč drug od drugega. Ker je praznina boleča, nehote pridejo prav otroci in delo z njimi, milijon opravil po hiši, televizija, prekomerno delo, ločeni hobiji ali celo ljubimci in različne omame. Ko pa sta skupaj, kar ne vesta, zakaj si gresta na živce in zakaj se lahko tako hitro skregata zaradi vedno enakih nepomembnih malenkosti. Kaj se dogaja?
»Partnerska zveza je osebnostno in duhovno popotovanje, ki se začne z vznemirljivo privlačnostjo, potem pa vodi skozi trnovo pot odkrivanja samega sebe in partnerja ter se končuje v tesni, ljubeči in trajni zvezi. Ali bomo prišli do konca poti ali pa omagali kje na sredi, ni odvisno od tega, koliko sreče bomo imeli pri izbiri pravega partnerja, pač pa od naše pripravljenosti za odkrivanje skritih kotičkov svoje lastne osebnosti.«
dr. Harville Hendrix,
knjiga Najina ljubezen
Neizpolnjene potrebe iz otroštva
Razlog, da se dva človeka zaljubita, presega fizično privlačnost, željo po druženju, celo podobnost vrednot in interesov. Sega daleč nazaj in ima korenine v neizpolnjenih potrebah in ranah iz otroštva. Pri tem ne mislimo na travme zaradi spolnega ali fizičnega nasilja v otroštvu ali pa na posledice, ki jih otroku puščajo ločitve staršev, njihova smrt ali alkoholizem v družini. Gre za neprijetne izkušnje, ki jih niti ne zaznamo, pa vendar še po dolgih letih vplivajo na partnersko zvezo. Gre za vsa naša neizpolnjena hrepenenja po nežnosti, povezanosti, videnosti, toplini in varnosti na naši poti iz otroštva. Tudi če smo odraščali v skrbnem okolju, so se nam zelo verjetno v dušo zarisale nekatere nevidne brazgotine, saj so zelo redki staršisposobni zadovoljiti vse otrokove resnične potrebe.
Drugo obliko otroških ran smo dobili v procesu socializacije, skozi vsa sporočila, ki smo jih dobivali od okolja o tem, kdo smo in kakšni naj bomo. Tudi te igrajo v zakonu veliko, toda prikrito vlogo. Vsaka družba si je izoblikovala zbirko načinov obnašanja, pravil, prepričanj in vrednot, ki naj jih otroci prejmejo, starši pa so najbolj odgovorni, da jih nanje prenesejo. Kljub najboljšim nameram so sporočila, ki jih prejmemo, pogosto grenka. Nekaterih misli in občutkov ne moremo imeti, odreči se moramo nekaterim naravnim oblikam vedenja, zatajiti nekatere sposobnosti in nagnjenja.
Tako nastane izgubljeni jaz, tisti del, ki smo ga zatrli zaradi zahtev okolja. Na primer: v določenih situacijah ničesar ne občutimo, ne moremo misliti, nikoli ne plešemo, nismo posebej kreativni… Gre za naše naravne sposobnosti, ki so bile izrezane iz naše zavesti. Niso uničene, še vedno jih imamo, toda trenutno niso del naše zavesti in zdi se, kot da jih nimamo. Da bi zapolnili praznino, razvijemo pročelje, za katerim se skrivamo, svoj neresnični jaz. Njegova naloga je prekriti zatrti del resničnega jaza in nas obvarovati pred novimi duševnimi ranami. Naša prvobitna popolnost, tista čudovita, ljubezniva narava postaja vse bolj zakrita. Da se zaščitimo pred kritiko, v samoobrambi nekatere svoje negativne poteze zanikamo. Na primer: »Nisem hladen in nedostopen, temveč močan in samostojen.« Ali: »Nisem kritičen in zahteven, temveč le direkten.« V bistvu to drži. Te negativne lastnosti niso del prvobitne narave. Nastale so iz bolečine in so tujek, ki nam pomaga prebiti se skozi zapleten in včasih sovražen svet. Vendar to ne pomeni, da teh lastnosti nimamo, okolje lahko kadarkoli potrdi, da jih imamo. Toda to, da jih zanikamo, nam pomaga obdržati pozitivno podobo o sebi in preživeti. Te negativne lastnosti postanejo zanikani jaz oziroma del neresničnega jaza, ki ga je še posebej boleče priznati.
Romantična ljubezen
Vendar v naravi obstaja naravna težnja, da narava nenehno poskuša zdraviti sebe. Tako takoj po požaru v gozdu ali ob razlitju olja, narava prične proces zdravljenja, ki bo na koncu pozdravil rano, čeprav bo to morda trajalo 50 in več let. Prav tako tam, kjer so čustvene rane, narava prične s procesom zdravljenja. Vendar, ker so čustvene rane vedno rane v odnosih, je najbolj naravna pot, da se pozdravijo v odnosih. Tako nezavedno iščemo nekoga, ki nam bo pomagal zaključiti otroštvo, zaceliti rane iz otroštva in ponovno pridobiti popolnost. Pri tem kaže, da lahko naša duševnost sprejme čustveno zdravljenje le skozi nekoga, ki je podoben tistim, ki so nas ranili. Prirojena težnja po popolnosti zahteva izbor partnerja, ki ima največji potencial za ozdravljenje naših otroških ran in izpolnitev naših neizpolnjenih otroških potreb. Da bi se to zgodilo, potrebujemo povezanost z nekom, ki je dovolj podoben staršem, ki so nas ranili.
Vendar nihče pri zdravi pameti ne bi izbral nekoga, ki ima podobne negativne poteze kot starši, ki so ga ranili. Kdo bi zavestno iskal partnerja za življenje, ki je brezvoljen, kritičen ali nedostopen? Kot rešitev je narava ustvarila romantično ljubezen. Romantična ljubezen nas začasno omami, skrije naši zavesti negativne lastnosti našega partnerja in ustvari veliko pričakovanje, da bodo naše neizpolnjene potrebe izpolnjene in stare rane ozdravljene. V tem stanju ostanemo, dokler nismo v zvezi dovolj globoko povezani. Romantična ljubezen je torej način, da se povežemo z nekom, ki bo čez čas neskladen z nami na zelo poseben in za nas pomemben način… ker je to oseba, ki jo potrebujemo za zdravljenje.
Spopad za prevlado
Ko smo skupaj dovolj dolgo časa, pogosto po medenih tednih, opoj popusti in vse bolj opažamo partnerjeve negativne lastnosti, kritičnost, nedostopnost, nezanesljivost, brezvoljnost itd.– lastnosti, ki so navadno zelo podobne negativnim potezam naših staršev. V tem obdobju pridejo na enak način do izraza seveda tudi naše negativne poteze. Odnos preide v fazo spopada za prevlado, ko partnerja poskušata drug drugega spreminjati po lastnih željah in pričakovanjih. Začne se psihološka drama, ki se imenuje nezavedeni odnos. To je odnos, v katerega partnerja prinašata svoja skrita hrepenenja in privzgojene vedenjske navade iz svojega otroštva, ki ju neizogobno vodijo v nasprotja in spore. Pri tem uporabljata negativne načine, kot je na primer kritiziranje, da bi dosegla pozitiven rezultat. To nikoli ne uspe. Večina zvez na tej stopnji odnosa obstane in živi tako do konca, kar pomeni do smrti ali ločitve. Mnogo ljudi tu pobegne. Napačno zaključijo, da so napravili bistveno napako v izboru, ne vidijo, da je v resnici to naravni načrt za čustveno zdravljenje. Skoraj polovica parov se loči nekje v tem obdobju. Nato zaključijo, da so pač slabo izbrali in gredo v naslednjo zvezo, kjer se ves krog začne ponovno.
Pri tem pa je pomemben še en dejavnik v procesu izbire partnerja. Ne samo, da se povežemo z nekom, ki bi lahko bil najboljši zaveznik v procesu celjenja naših ran iz preteklosti, temveč ta zahteva od nas, da zrastemo na področjih, kjer imamo sami pomanjkljivosti, da bi mu lahko dali stvari, po katerih hrepeni, s čimer bi mu pomagali pri njegovem procesu celjenja. A kar en partner potrebuje za svoje zdravljenje, je navadno drugi najmanj sposoben dati – dokler se del jaza, ki je bil zatrt, ne aktivira in se značajske obrambe ne omehčajo. Ko se en partner raztegne preko svojih omejitev, da bi pomagal v procesu celjenja drugega, sam postane bolj cel.
Na primer, če smo se kot otroci naučili zaščititi se s potiskanjem čustvenih plati našega jaza, se najdemo skupaj z nekom, ki bo zahteval, da delimo z njim svoja čustva, ker je to pomembno za njegovo zdravljenje. Če smo se naučili biti pretirano čustveni, bomo našli nekoga, ki bo želel, da postanemo bolj razumski in premišljeni. Če smo ugotovili, da je nevarno iskati kontakt ali čustveno bližino in smo postali tihi in oddaljeni, bomo pritegnili nekoga, ki bo potreboval od nas večjo povezanost. Če smo se naučili kot otrok biti preveč oklepajoči, nas bo pritegnil nekdo, ki bo hotel od nas, da mu damo prostor, spoštujemo njegovo samoto in uživamo njegovo svobodo.
Dobra novica je, da se začnejo dogajati čudovite stvari, ko par postane zavesten tega procesa, in se odloči, da sodeluje z zdravilnim načrtom. Par stopi v fazo zavestnega zakona.
Zavestni zakon
To, kar je prej izgledala past, sedaj postane rešitev. Na temeljih zavestne odločitve ostati skupaj partnerja spoznavata sebe in drug drugega v novi luči. Zapreta izhode in obudita ljubeče obnašanje. Z novimi spoznanji in novim odnosom postaneta zdravitelja drug drugemu. Podarita si tisto, po čemer hrepenita že od otroštva, in si medsebojno pomagata ponovno pridobiti svojo popolnost.
Za zavestni zakon je značilno, da sta partnerja spoznala, da ima ljubezenska zgodba skrite cilje – ozdravljenje otroških ran. V zavestnem zakonu si prizadevata ustvariti realnejšo podobo svojega partnerja. Prevzemati začneta odgovornost za to, da si medsebojno pokažeta, kakšne so njune potrebe in želje. V odnosih postaneta bolj premišljena. Naučita se vrednotiti potrebe in želje partnerja na tak način, kot vrednotita svoje potrebe in želje. Prepoznavati začenjata temne plati svoje osebnosti. Naučita se novih načinov zadovoljevanja svojih osnovnih potreb in v samem sebi začenjata iskati moči in sposobnosti, ki jima manjkajo. Bolj se začenjata zavedati svoje potrebe po ljubezni, popolnosti in povezanosti s svetom. In nenazadnje sprejmeta dejstvo, da zavestnega zakona ni lahko ustvariti.
10 nasvetov za dobro zvezo
1.
Vsako jutro napravite zavestno odločitev, da boste namesto, da bi ga kritizirali, ko vas bo nekaj zmotilo, svojemu partnerju prijazno povedali, kaj potrebujete oziroma želite. Če vam spodleti, se mu opravičite in poskusite prijazno povedati.
2.
Pokažite, da cenite pozitivne stvari, ki jih vaš partner rece ali naredi
– ne glede kako majhne so. To lahko storite z zahvalo, pohvalo ali
drugimi izrazi cenjenja ter ljubezni. Ena pohvala na dan, prežene
terapevta stran.
3.
Prosite partnerja, naj vam napiše, ob katerih stvareh se počutite ljubljeno in cenjeno. Enako naredite tudi sami. Zamenjajta sezname. Nato vsak dan, ne glede kako se počutite, naredite zanj eno takšno ljubeče dejanje. Ja, prav ste prebrali, tudi če ste slabe volje.
4.
Odkrito poglejte, katere so stvari, ki jih počnete in za katere veste, da ne koristijo vaši zvezi. Če želite nekaj drugega, potem morate narediti nekaj drugega. Lahko si naredite seznam teh sprememb, ki si jih želite videti pri sebi in se jih lotite korak za korakom. Tudi majhen korak šteje.
5.
Razvijte sočutje do partnerja in do sebe. Obrambne misli, besede in vedenja so načini, s katerimi se ščitimo pred “nevarnostjo”. Opazujte sebe, kadar jih uporabite in se vprašajte: “Na kaj iz moje preteklosti me to spominja?” in “Kaj lahko naredim, da postane varnejše za mojega partnerja in bolj konstruktivno zame?”. Izkaže se, da se odzivamo na odmeve svojih strahov in da realna situacija v večini primerov ni tako velik problem, kot ga tisti trenutek občutimo. Na primer na mizi puščene drobtine ali dvignjena deska pri WC školjki: So naša čustva res premosorazmerna z dejanjem partnerja? Je lahko naša naveličanost ali občutek spregledanosti nekaj, s čimer se spopadamo še iz časa, ko ga niti nismo poznali? Prijazno ponavljanje potreb je eden od ključev do sprememb v partnerstvu. Ponavljanje pomeni partnerju znova in znova prijazno razložiti svojo potrebo, da partner razume, da se ta naša potreba ni spremenila in da ostaja, pa tudi da vidi, da opazimo to vedno, ko nanjo ni dovolj pozoren.
6.
Partnerju povejte zelo natančno, kaj potrebujete in zakaj je to pomembno za vas. Partner ne more brati vaših misli. Navadno brez teh informacij tudi ne more zares razumeti vaših dejanskih potreb. Natančno pomeni kaj, kdaj, koliko, kje, kako.
7.
Naučite se novih veščin, ki naredijo komunikacijo za vaju oba varno in uspešno. Toplo vabljeni na Necto program.
8.
Zavedajte se, da romantična ljubezen niti spopad za prevlado nista cilj potovanja, temveč fazi na poti k resnični ljubezni. Frustracije in konflikti so ključi za rast in zdravljenje vaju obeh. Ob njihovem globljem razumevanju in ustreznem ravnanju z njimi so priložnost za vrnitev k lastni primarni celovitosti.
9.
Preberite si knjigo dr. Harvilla Hendrixa Najina ljubezen za novo razumevanje vzrokov, ki povzročajo frustracije v vajini zvezi in spoznavanje poti za ustvarjanje boljše zveze. Naredite vaje iz knjige.
10.
Večino zvez je mogoče “rešiti” in transformirati. Rešiti se partnerja ne pomeni rešiti se problema. Če sami ne najdete rešitve, poiščite strokovno pomoč. Vi lahko ustvarite vezo, ki si jo želite. Seveda sta na poti pomembna oba, a tudi en partner lahko predstavlja vrata, skozi katera pridejo v odnos nove razsežnosti. Prav tako se je dobro zavedati, da če v odnosu naredimo res vse, kar lahko, ter opravimo svoj del rasti, pa vseeno ne pride do sprememb, zaradi katerih bi želeli ostati v odnosu, to vseeno pomeni korak k boljšemu partnerskemu odnosu v naslednji zvezi, kajti sami postanemo boljši partner in bolj srečen človek.
Morda bi vas zanimalo:
Kakšno je zdravo partnerstvo in posledično zdrava družina, smo govorili z mag. Andrejem Trampužem in Majo Trampuž, ki v okviru Centra za kakovost odnosov vodita različne delavnice in skupine ter individualna svetovanja, terapije in coaching za posameznike, pare, otroke, mladostnike in cele družine...
Ime mi je Klara. Stara sem trideset let in želela bi si, da bi o sebi mislila, da sem lepa, pametna, zanimiva, vredna…, pa ne. Moja samopodoba je popolnoma »na psu«. Vem, od kje izvirajo moji strahovi, pogledi nase in na svet, toda ne znam se spremeniti, se imeti rada. Kaj mi lahko svetujeta? Hvala!
“Spoštovani! Prosim vas za pomoč. Moj problem je strah, še posebno strah pred krizo, ki nam grozi. Mnogo časa preživim tako, da razmišljam o prihodnosti, pri čemer me vedno preganjajo skrbi, dvomi o sebi in tem, kaj bo življenje prineslo. Čeprav mi je uspelo že marsikaj v življenju, me to močno...
